Milo, ki ga lahko uporabljate za umivanje telesa ali tudi čiščenje in pranje, pravzaprav sploh ni težko izdelati – nenazadnje ga poznamo že kar nekaj tisoč let, torej postopek gotovo ni zapleten. Res pa je, da so se nekoliko spremenile sestavine. Še vedno v osnovi potrebujemo maščobo in bazo, a gotovo nikomur več ne pade na pamet, da bi za domače milo uporabil živalske maščobe. Tisti, ki smo ljubitelji narave in si želimo tudi naravne kozmetike in čistil, namreč običajno obožujemo tudi živali – in ob misli, da so mila včasih kuhali tudi iz maščobe kitov, nas gotovo kar strese.
Domače milo je najlažje izdelati po tako imenovanem hladnem postopku. Tako pri hladnem kot pri vročem postopku pa sicer velja, da naj se izdelave lotijo zgolj odrasli, zaščiteni z zaščitno opremo. Za domače milo se namreč uporablja natrijev hidroksid, ki močno poškoduje tako kožo kot sluznico. Obvezne so rokavice, zaščitna očala in maska!
Osnovni recept za domače milo
Pripravite si kalup, tehtnico in posode.
Odmerite natančno 150 g hladne vode in ji dodajte 68,3 g natrijevega peroksida (5%) – peroksid morate dodati vodi, in ne obratno. Prišlo bo do reakcije, pri kateri nikar ne vdihujte hlapov. Premešajte in pustite, da se raztopine ohladi.
Stehtajte 400 g oljčnega olja in 100 g kokosovega olja ter ju v kozici segrejte, da se lepo premešata. Temu nato zelo počasi dodajte raztopino natrijevega hidroksida (in nikoli ne delajte obratno). Rahlo in previdno dobro premešajte s kuhalnico, nato pa se lotite mešanja z električnim mešalnikom – tako dolgo, da se za njim dela sled, ki izgine šele po nekaj sekundah. Še vedno ničesar ne vdihavajte!
Zdaj je čas za dodatke – na primer suho cvetje, dodatek medu, arome in barvila. Dobro premešamo in maso vlijemo v kalup, obložen s papirjem za peko.
Domače milo se bo strdilo v približno 24 urah. Takrat ga narežite na kose, nato pa ga pustite, da se še kak teden dni zrači. Šele ko milo ni več sveže, je primerno za uporabo in ne predstavlja več nevarnosti pri vdihavanju ali dotikanju.